Laž in manipulacija vs. transparentnost v odnosih z javnostmi

Bled je pretekli teden gostil odlični BledCom, ki ga je naša agencija tudi sponzorirala. Simpozij združi teorijo in prakso v odnosih z javnostmi in sorodnih disciplin. Številni predavatelji so predstavljali zadnja dognanja, nekateri prepričali bolj, drugi manj.

Prispevek je imela tudi Ronel Rensburg (JAR, University of Pretoria), ki se je dotaknila zelo občutljivega področja, in sicer »Laganje za obrambo organizacije: poklicna nevarnost?« – izvedla je raziskavo med kolegi v JAR na temo laganja v stroki in njeni zaključki so bili zaskrbljujoči:

  • Praktično vsi vključeni so v svoji karieri na neki točki že lagali;
  • Komunikatorji se bodo v primeru nihanja med etično in finančno odločitvijo, vedno odločili v korist slednje;
  • V poslovnem svetu je nemogoče govoriti samo resnico;
  • Ne obstaja neka »nad-norma« – ne moremo ustvariti nove morale.

Ugotovitve dajo misliti navkljub dejstvu, da ta tematika še zdaleč ni nova, njeni zaključki pa tudi ne. PR Week Ethic Survey (2000) je v svojo raziskavo zajel še večje število komunikatorjev (1.700). Rezultati so kot hladna prha – kljub temu, da se stroka bori proti obtožbam, da ne govorimo resnice, in ne glede na to, kako zelo poudarjamo etičnost in poštenost za vsako ceno, v realnosti praktiki (očitno) delujemo pogosto tudi drugače:

  • 25 % komunikatorjev je priznalo, da je že lagalo v sklopu projektov;
  • 39 % komunikatorjev je pretiravalo pri komunikaciji;
  • 62 % jih ni moglo vedno preveriti veljavnost informacij, ki so jih posredovali.

Smo torej »piarovci« navadni manipulatorji? Ne in naj v naslednjih točkah pojasnim svojo trditev:

Prvič: informacije, ki jih posredujemo, so odvisne od našega vira – tako kot so tudi novinarji odvisni od svojih virov. Določene podatke lahko preverimo, določene moramo sprejeti. Tukaj je vse odvisno o tega, kako blizu odločevalcev smo. Ali smo za odločevalsko mizo, kjer se stekajo vse informacije in smo torej dobro obveščeni, ali pa je med nami in virom informacij nekaj vmesnikov.

Drugič: praktiki smo predstavniki organizacij, zato smo pristranski. Glede na debate, ki jih imamo na to temo, si moramo priznati, da večji poudarek damo informacijam, ki ohranjajo ugled, in manjši tistim, ki ga zmanjšujejo. Prav glede tega moramo biti transparentni. Javnost mora vedeti za koga delamo, saj bo s tem jasen tudi zorni kot naših argumentov. Lahko se z njimi ne bodo strinjali, vendar bo vsaj vzpostavljen transparenten dialog, ki bo tehtal resnico na osnovi interesov partnerjev v tem dialogu.

Tretjič: naj bo še tako težko za razumeti, komunikatorji smo mnogokrat pogodbeno ali zakonsko zavezani, da določenih informacij ne smemo razkriti. Od tu prihaja »v tem trenutku tega še ne moremo potrditi/komentirati«, kar je v bistvu neka oblika prikrivanja. Vendar je to kruta resničnost dela v odnosih z javnostmi. Določenih stvari v določenem trenutku ne smemo razkrivati. Na tej točki lahko dodam še eno dejstvo: za nas je določitev pravega termina, da neko informacijo posredujemo v javnost, ključni del strateškega komuniciranja, kar seveda pomeni, da kakšne informacije »skrivamo« do optimalne točke na časovni premici. Morda to slabo vpliva na ugled našega dela, ne znam pa si predstavljati, da bi bilo drugače oziroma, da pri našem delu ne bi bilo časovnega načrtovanja. Naše delo vključuje predvidevanje in ocenjevanje, kdaj in kako bo določena informacija vplivala na javnost.

Naloga komunikatorjev je skrb za organizacijo, za katero delamo. Seveda ne za vsako ceno – vsak posameznik mora ostati zvest samemu sebi.

Objave istega avtorja

Trenutno ni podobnih objav izbranega avtorja

Oddaj komentar