Evropsko sodišče za človekove pravice je oktobra letos pritrdilo sodbi, da je spletni portal odgovoren za pripombe in žaljive komentarje svojih bralcev. Odločba se nanaša na sodbo estonskega sodišča proti enemu največjih estonskih novičarskih portalov, ki je v svoji pritožbi navedel, da gre za kršitev 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (svoboda izražanja).

Sodišče je menilo, da je odločba o odgovornosti s strani estonskega sodišča upravičena in sorazmerno omejena glede portalovih pravic do svobode izražanja še posebej, ker so bili komentarji zelo žaljivi, ker portalu ni uspelo preprečiti, da postanejo javni, ker je na podlagi njih ustvaril dobiček, hkrati pa dovolil, da ostanejo avtorji anonimni in ker globa, določena s strani estonskega sodišča, ni bila pretirana.

Čeprav je portal trdil, da na podlagi direktive EU za elektronsko poslovanje ne nosi odgovornosti, je sodišče menilo, da so za reševanje težav domače zakonodaje primarno zadolžena nacionalna sodišča in zato težave ni obravnavalo v skladu s pravom EU.

Tudi v Sloveniji imamo ogromno primerov sovražnega govora, kar samo po sebi pove mnogo o slovenski družbi in tudi, da gre za družbeni problem. Objava žaljivih komentarjev za mnoge predstavlja edino priložnost, da povejo svoje mnenje; anonimnost pa posamezniku omogoča, da izrazi ves svoj bes in gnev, ki ni nujno nastal zaradi predmetnega članka, pač pa zaradi celotne situacije, v kateri se sam nahaja. Spletni članek mu daje le opravičilo za izpad, kot recimo malenkostni konflikt med dvema zakoncema, ki je le izgovor za glasen spor, v resnici pa sta že zdavnaj v zelo slabih odnosih in tako tudi nimata nikakršnega namena, da spor oz. zakon dejansko rešita.

Raziskava profesoric dr. Erjavec in dr. Poler Kovačič s FDV ugotavlja, da so nekateri od piscev komentarjev celo plačani, organizirani in pišejo po nareku politike, kar ni več le javna skrivnost. Sovražni govor izražajo po ukazu nadrejenih, lahko pa pišejo tudi na lastno pobudo, a zvesto sledijo svojim političnim in ideološkim vzornikom, branijo svoje interese in napadajo »sovražnike«. Sovražni govori so večinoma usmerjeni predvsem proti petim ključnim skupinam: drugače politično prepričanim, drugim etičnim skupinam, Romom, drugače spolno usmerjenim in drugače verujočim.

Največji problem pri vsem skupaj vidim v tem, da ogromno primerov sovražnih govorov vidimo prav med našimi najvišjimi predstavniki – politiki, ki vse prej kot spoštujejo demokratično razpravo. Tako ne moremo pričakovati, da se bo ljudstvo obnašalo kaj drugače – gre namreč za zrcalo razmer, ki vladajo v Sloveniji. Redki so primeri, da bi se kdorkoli kritično zazrl v svoja dejanja, kadar gre za direktno ali objektivno odgovornost, priznal napako ali pa jo vsaj raziskal in spregovoril o tem. Rada bi slišala, zakaj nekdo meni, da je prišlo do določene napake, kaj bomo naredili, da jo odpravimo in kaj smo se iz njih naučili, namesto da je odgovor na (upravičene in/ali neupravičene) medijske napade: »Poglejte ta druge, oni so še hujši.«

Svoboda govora je ena najbolj temeljnih človekovih pravic, a tudi ta, kot velika večina pravic, ni absolutna. Zaradi anonimnosti, v katero smo oviti uporabniki interneta, je regulacija na spletnih portalih hudo omejena, zato bodo, v kolikor ne bodo uvedli mehanizma samoregulacije, odgovornost za žaljive komentarje morali prevzeti portali sami. S primeri, kot je ta, se briše meja med žaljivimi izjavami izrečenimi v živo, ki se jih lahko kazensko preganja,  in tistimi, izrečenimi na spletu. Zagotovo je treba pisce sovražnega govora kazensko preganjati, pri tem pa hkrati paziti, da z radikalno regulacijo spletnih strani ne bomo zmanjšali možnosti demokratičnega dialoga.

Celotna sodba na:

http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-126635