Zakaj potrebujemo močno sedmo silo?

Preteklo sredo je epilog doživela prodaja največje časopisne družbe v državi – Delo je kupil sklad FMR, ki je še isti dan javnosti sporočil, da namerava nastopiti »kot dolgoročen lastnik DELA«, ker se vodstvo zaveda »da ima DELO posebno vlogo v medijskem prostoru, ki ga kreira z vsebinami v svojih edicijah, in je na tem področju predvsem odgovorno svojim bralcem«. To je seveda pritegnilo pozornost vseh, ki smo na kakršen koli način vpeti v dogajanje v medijski krajini. Mnenja, kaj to pomeni za časopis, novinarje in bralce, so si bila različna. Najbolj sem zastrigla z ušesi pri prepričanju, da mora sklad s pomočjo zunanje revizijske hiše najprej opraviti analizo, ki bo jasno povedala, koliko novinarjev je odveč, in se potem lotiti reorganizacije. Tukaj se zastavlja vprašanje, kako bodo zunanji analitiki, ki ne poznajo novinarskega dela, sploh lahko kakovostno in korektno pripravili analizo?

Novinarstvo ni proizvodnja, ne more biti omejena na normo, pravi članki, ki te potegnejo vase in ne izpustijo do konca – taki so denimo teksti Ervina Hladnika Milharčiča – so plod dolgoletnih izkušenj, branja, tisoče prepotovanih kilometrov in srečanj s stotinami ljudmi. Vendar, če je novinar soočen z zahtevami ali pričakovanji, da napiše 3 tekste na dan, kdaj ima v resnici čas, da raste, se oblikuje, razvija, spoznava …? Takšen novinar pa lahko kritično in suvereno vrednoti svet okoli sebe. Destruktivno rezanje v financiranje novinarstva je tudi eden od ključnih razlogov, ki je pripeljal do vsesplošnega prepričanja, da je raziskovalno novinarstvo izumrlo – kar je postala ponarodela floskula. Novinar je lahko vsak, smo tudi že slišali. Takšno stanje vpliva na vse: na novinarje, podjetja, ki nastopajo v člankih/prispevkih, bralce/gledalce. Vsem nam bi morala bit v interesu močna in sposobna sedma sila, a že dolgo časa spremljamo samozavedanje novinarskega ceha, da je njihovo delo podcenjeno, premalo plačano, da so »honorarci« izkoriščena delovna sila, ki nima prihodnosti. Vsi se najverjetneje strinjamo, da je za osebno in poklicno rast novinarja pogubno, da danes poroča o snežnih zmetih, jutri pa o npr. prodaji Telekoma – na mestu pa je tudi vprašanje, kakšno vrednost takšno poročanje prinaša medijskim potrošnikom. Prijateljica, ki je tudi sama novinarka, mi je ob neki priložnosti dejala, da je žalostno zavedanje, da bodo generacije, ki se danes učijo za novinarje, prišle na pogorišče poklica.

Poglejmo, kaj takšno stanje pomeni za podjetja. Spodkopavanje novinarstva v samih medijskih hišah občutimo neposredno tudi v podjetjih, o katerih poročajo. V vodah odnosov z javnostmi se vedno znova vrtimo okoli (presenečenih) izkušenj z novinarji, kjer v nebo kričijo (čedalje bolj pogosti) primeri, ko novinar pošlje vprašanja in vidiš popolno nepoznavanje vsebine, slabo pripravljenost, nerazumevanje nasprotnih argumentov, nepoznavanje zgodovinskega konteksta ipd. In potem nastanejo novinarski prispevki, ki nimajo nobene logike in lahko hudo škodijo tudi ugledu podjetja, o katerem piše. Pozabimo na popravke, pogosto je škoda že narejena. In ne govorim o zlonamernosti, temveč o neznanju, ozkoglednosti in neizkušenosti novinarjev.

Za korektno novinarsko obravnavo so potrebni resursi – čas in primeren proračun – vendar je kriza smrtonosno zarezala tudi v medijske hiše. Kako se izviti iz tega primeža, zdaj ko se je gospodarstvo počasi začelo sestavljati, je postal pomemben del razmisleka za vse medije, doma in v tujini. Upajmo, da bodo s strokovnimi prijemi, primernimi za vsebino novinarskega dela, našli dobre rešitve. Vendar bi moral biti to razmislek celotne družbe. Mediji pomembno oblikujejo naš vsakdan in če ga oblikujejo na podlagi neznanja, površno in posledično populistično, vsi čutimo posledice.

Končni uporabniki potrebujemo medije, ki bodo rigorozno, profesionalno urejeno preverjali informacije in nam jih posredovali v branje in ogled, ker predstavljajo ključno vlogo v življenju vsake družbe. Prepričanje, da bodo blogerji, tviteraši in instagramovci enakovredno poročali o delovanju naše politike, gospodarstva ali perečih tematikah, je naivno. Profesionalno pisane vsebine so danes vredne še veliko več, saj je tega toliko manj.

Izjava FMC je trenutno samo izjava, sicer hvalevredna, če jo bodo uresničili, a floskula in mrtva črka na papirju, če so jo podali samo zato, da pomirijo javnost: »Kot lastniki si bomo prizadevali, da bomo z dobrim korporativnim upravljanjem prispevali k temu, da bo DELO uspešno poslovalo in na ta način ustvarjalo dobre temelje za ohranitev in razvoj neodvisnega in raziskovalnega novinarstva v skladu s novinarskim kodeksom in etiko. Sočasno, kot lastniki družbe, pričakujemo od uprave DELA dobičkonosno poslovanje, kar je tudi eden izmed pomembnejših razlogov za nakup DELA.« Vendar zadnji stavek ne pomirja, ker človek najprej pomisli na vzpostavljanje splošno uporabljene poslovne prakse v medijih dan danes t. j. nižanje stroškov, odpuščanje in sklepaje pragmatičnih zavezništev s politiki.

Deli na socialnih omrežjih

Objave istega avtorja

Trenutno ni podobnih objav izbranega avtorja

Oddaj komentar