Preteklih sedem dni je bilo z vidika »hrane za možgane« s področja odnosov z javnostmi res bogato obdarjenih. Za nami je BledCom (na tej povezavi boste našli povzetke vsebinskih prispevkov), ki je bil vsebinsko ponovno zelo zanimiva izkušnja, prav tako pa smo dočakali rezultate 2016 European Communication monitorja. Raziskava, ki jo je ekipa izvedla že deseto leto zapored, je pomembno in priporočljivo branje za vse, ki delujemo na tem področju, saj prikazuje, kako komunikatorji sledimo spremembam. Letošnjo raziskavo je predvsem zaznamoval trend digitalizacije, ki zanima veliko večino sodelujočih, zanimivo pa so le redki komunikatorji navedli, da imajo razvito strategijo in orodja, ki jim omogočajo soočenje s temi vidiki digitalne evolucije – kar je še posebej razvidno pri obsežni zbirki podatkov (s tujim izrazom: »big data«).

Med najbolj zanimivi izsledki ekipe za 2016 ECM najdemo naslednje (spisal Stephen Waddington):

1. Obsežna zbirka podatkov in strateško komuniciranje: 73,3 % sodelujočih meni, da bodo obsežne zbirke podatkov spremenile naše delo – vendar jih je le 59,3 % aktivno vključilo v debato in samo peščica ima jasno razumevanje za kaj sploh gre. Samo 21,2 % vprašanih pravi, da njihovi komunikacijski oddelki in agencije uporabljajo sisteme, ki jim omogočajo analizo in rabo teh podatkov. Zakaj je temu tako? Vprašani so izpostavili nekaj vzrokov, na prvih dveh mestih pa sta: pomanjkanje analitičnih sposobnosti, da bi sploh razumeli obsežne zbirke podatkov, in pomanjkanje časa za analiziranje – kar je seveda problematično, saj naj bi mi bili strokovnjaki za informacije.

2. Avtomatizacija v odnosih z javnostmi in komunikacijski management: trije od štirih sodelujočih se strinjajo, da bi komunikacijske aktivnost morale biti usklajene z zunanjimi algoritmi spletnih iskalnikov ali platformami družbenih omrežij. Vendar jih je le 29,3 % dejalo, da ima to vpeljano. Še manj jih je potrdilo, da dejansko uporabljajo algoritme za avtomatično kreiranje vsebine. Na sliki je denimo razvidno, kakšen razkorak je med dojemanjem pomembnosti in dejansko implementacijo v Sloveniji:

3. Komunikacijske prakse: v običajnem tednu 36,2 % vprašanih svoj delovni čas uporabi za operativo, 27,8 % za upravljanje, 18,8 % za usklajevanje s cilji in deležniki in 17,2 % za coaching, treniranje in opolnomočenje sodelavcev.

4. Strateški izzivi: longitudialna raziskava omogoča dober vpogled v ključne izzive, ki jih imamo komunikatorji, in sicer je že vrsto let na prvem mestu usklajevanje komunikacijskih ciljev s cilji, ki jih ima organizacija. Pridružila pa sta se tudi digitalizacija in gradnja zaupanja. Slovenci smo v tej raziskavi na prvo mesto postavili spopadanje s hitrostjo in količino podatkov (49,3 %), na drugem mestu je gradnja in ohranjanje zaupanja (38,7 %) in na tretjem povečevanje moči komunikacijske funkcije in podpora vodilnim v procesu odločanja (37,3 %).

5. Komunikacijski kanali in orodja: osebna komunikacija je danes najbolj relevantno orodje (letos je prvič v desetih letih prišlo na prvo mesto). Družbena omrežja so najbolj priljubljena pri 76,2 % sodelujočih in več kot 88 % jih meni, da bodo še pridobivala na pomembnosti. Tradicionalni odnosi z mediji so v zatonu: 64,1 % jih meni, da so pomembni, a vprašani tudi menijo, da bo v prihodnjih nekaj letih ta pomembnost drastično padla.
6. Družbena omrežja in tisti, ki vplivajo: organizacije po Evropi menijo, da podpora vplivnih spletnih komentatorjev (z vsebinami na blogih, s tviti ipd.) postaja zelo pomembna (58,4 %), vendar le 42,9 % vprašanih pravi, da imajo strategijo, kako z njimi komunicirati, še manj pa jih ve, kako jih identificirati (40,1 %).

Katero beseda sem največkrat tiho zamrmrala, ko sem šla čez rezultate? »Razkorak«. Zanimivo je, kako veliko znamo govoriti, a ko pride do udejanjanja naših besed, komunikatorji (sodeč po številkah) preprosto pogrnemo na celi črti. Ta »razkorak«. Sicer pa: zelo zanimivo branje. Priporočam.