Kdo se boji lobiranja?

Lobiranje je pomemben in nepogrešljiv del demokratičnega procesa, saj oblikovalcem politik nudi informacije in strokovna mnenja o kompleksnih zadevah, na osnovi katerih lahko sprejemajo kakovostne odločitve v javnem interesu. Kljub temu raziskave kažejo, da je lobiranje v Sloveniji zaznano kot zelo negativen pojav, kar je posledica širšega nezaupanja v politične stranke, javne ustanove in pravno državo.

Ker ima lobiranje velik in pomemben vpliv na sprejemanje odločitev na različnih ravneh, ga spremlja tveganje za korupcijo in druga nezakonita ravnanja, ki lahko še bolj zamajejo zaupanje javnosti v to dejavnost. V luči tega je pomembno, da je področje ustrezno zakonsko urejeno, ključno vlogo pa imata tudi samoregulacija tistih, ki se z lobiranjem ukvarjajo v praksi, ter integriteta onih, ki so tarče lobiranja.

Zgodovina pravne ureditve lobiranja v Sloveniji

Lobiranje ni samo legitimna dejavnost, ampak je tudi zakonsko zagotovljena pravica. V Sloveniji ga posredno omogoča že ustava z nekaterimi drugimi ustavno zagotovljenimi pravicami, kot so pravica do svobode izražanja, pravica do zbiranja in združevanja, pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev in pravica do peticije in drugih pobud splošnega pomena.

Sicer pa so se pri nas prve javne razprave o ureditvi tega področja začele v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja. Leta 1997 je na pobudo državnega zbora posebna delovna skupina pripravila osnutek Zakona o lobiranju in ga leto kasneje predložila v obravnavo. Zakonodajni predlog je urejal procese lobiranja ter opredeljeval pravice in dolžnosti lobistov in lobirancev. Za njegovo sprejetje takrat ni bilo prave politične volje, zato so ga ponovno vložili v obravnavo leta 2003, a tudi v drugo ni bil sprejet.

Leta 2010 smo nato dobili Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), ki področje lobiranja celovito ureja in našo državo na tem področju postavlja med naprednejše na svetu. Kljub temu pa se poraja vprašanje, ali je umestitev lobiranja v zakon, ki se prvenstveno ukvarja z integriteto in korupcijo, ustrezno mesto za ureditev tega področja. Že samo poimenovanje zakona marsikomu daje misliti, da gresta lobiranje in korupcija z roko v roki. Zakon sicer v ospredje postavlja nadzor nad lobiranjem, ki ga opredeljuje kot vsak nejavni stik lobista z lobiranci z namenom vplivanja na odločanje državnih organov in organov lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil v interesu, imenu ali na račun določene interesne organizacije.

Akt zanimivo prepoznava dve kategoriji lobistov, in sicer poklicne lobiste, ki se morajo za opravljanje dejavnosti registrirati pri Komisiji za preprečevanje korupcije RS in lahko zastopajo interese katerekoli pravne osebe ter nepoklicne lobiste, ki se jim ni potrebno registrirati in lahko zastopajo interese tiste pravne osebe, s katero imajo sklenjeno delovno razmerje oziroma so njen zakonito zastopnik ali izvoljen predstavnik. Takšna kategorizacija je unikum v Evropski uniji, ki s sabo prinaša tudi slabši nadzor, zato z vidika zagotavljanja transparentnosti lobističnih stikov zagotovo ni najprimernejša.

Samoregulacija in integriteta

Enako pomembna kot normativna ureditev področja je tudi samoregulacija lobistov s statuti in etičnimi kodeksi.Prvi poskusi samoregulacije segajo že v leto 1994, ko je bila pri Slovenskem društvu za odnose z javnostmi oblikovana Sekcija za lobiranje, ki je sprejela tudi Kodeks poklicnih pravil lobistov. Leta 2010 je bilo na podlagi ZIntPK ustanovljeno Slovensko združenje lobistov, kasneje preimenovano v Združenje lobistov Slovenije, ki je v svojem etičnem kodeksu izpostavilo nekaj ključnih zahtev, ki jih morajo pri svojem delu izpolnjevati lobisti. To so poštenje in integriteta, usklajenost z zakonodajo, predpisi in ostalimi pravili, profesionalnost, ustrezno ravnanje v primeru konflikta interesov, prizadevnost in trud, transparentnost, zaupnost, finančna integriteta in stalna skrb za izobraževanje.

Če imajo poklicni lobisti vzpostavljene ustrezne mehanizme samoregulacija, pa je pri nepoklicnih lobistih zgodba popolnoma drugačna. Kljub odsotnosti nujno potrebnih mehanizmom so namreč pobude za samoregulacijo in etično lobiranje družb zasebnega sektorja, stanovskih združenj in interesnih skupin minimalne, kar vodi v številne nezaželen prakse, ki so pogosto tudi v nasprotju z zakonom.

Zakonito in legitimno delovanje se seveda pričakuje tudi od lobirancev. Pri tem gre v prvi vrsti za zagotavljanje integritete, torej pričakovanega delovanja in odgovornosti, da svoje funkcije, pooblastila ali druge pristojnosti za odločanje ne bodo uporabili v nasprotju z zakonom in etičnimi kodeksi, kot so Kodeks ravnanja javnih uslužbencev, Etični kodeks javnih uslužbencev v državnih organih in lokalnih skupnostih, Etični kodeks funkcionarjev v Vladi RS in ministrstvih in Etični kodeks državnih svetnikov Državnega sveta Republike Slovenije.

Lobiranje se konča tam, kjer se začne korupcija

V Sloveniji je razumevanje lobiranja še vedno osnovano na zmotnem prepričanju, da je lobiranje neposredno povezano s korupcijo. Dejstvo pa je, da lobiranje kot zakonsko urejena in nadzorovana ter legitimna dejavnost s korupcijo, podkupovanjem in drugimi nezakonitimi praksami nima ničesar skupnega. Odklonilen odnos javnega mnenja marsikaterega odločevalca tudi odvrne od tega, da bi se sestal s predstavniki interesnih skupin ter prisluhnil njihovih stališčem in argumentom, kar pa lahko vodi v oblikovanje manj kakovostnih javnih politik in drugih odločitev, ki vplivajo na vsakodnevno življenje ljudi.

Cilj za prihodnost na področju lobiranja mora tako biti predvsem dvig ravni ozaveščenosti o tej dejavnosti vseh neposredno vpletenih akterjev – interesnih skupin, lobistov in lobirancev – ki morajo tudi zagotoviti, da bo lobiranje zakonito (v skladu s pravnim redom), legitimno (v skladu z etičnimi kodeksi) in etično (v skladu s širšimi družbenimi interesi). Zavoljo boljše konotacije pa ni napačno razmisliti tudi o ureditvi področja v samostojnem zakonu, k čemur je dolga leta pozivalo tudi Združenje lobistov Slovenije.

Deli na socialnih omrežjih

Matej Črnjavič

Specialist korporativnega komuniciranja

Objave istega avtorja

Oddaj komentar