Al’ prav se reče …
Vas je televizijski komentator med sinočnjo odbojkarsko tekmo nagovarjal kot gledaṷce ali kot gledalce? Je radijski voditelj na koncu prenosa pozdravil vse poslušaṷce ali poslušalce? Če sta pri navedenih besedah uporabila glas l, sta storila eno najpogostejših napak pri izgovarjanju besed, ki ji pravimo elkanje in kateri se bomo posvetili v tokratni rubriki Jezikaslavje.
Ko govorimo o pravilih slovenskega jezika, imamo največkrat v mislih predvsem pravopis, pogosto pa pozabimo, da ta določajo tudi izgovorjavo. Glede na ustaljenost je govorjeni jezik daleč za zapisanim, redkeje pa se s pravorečjem ukvarjajo tudi slovenski jezikoslovci. Posledica tega je med drugim tudi ta, da številni govorci izgovarjajo besede, ki pa niso v skladu s slovensko knjižno normo. Pri tem pogosto naletimo na tako imenovano elkanje oz. pojav, ko v govorjenem knjižnem jeziku uporabljamo glas l v oblikah in kategorijah besed, kjer bi praviloma morali uporabljati dvoustnični u̯.
Najbolj opazen je ta pojav pri izpeljankah besede bralec, in sicer braṷca, braṷka, braṷci, braṷski, braṷstvo, pa tudi pri besedah, kot so gledaṷka, gledaṷci, poslušaṷka, poslušaṷci in obiskovaṷka, obiskovaṷci ter drugimi, v katere vse bolj prodira izgovor z l, ki pa je seveda napačen.
In kje se skriva razlog?
Razlog je zapisana beseda protestantov, ki je sicer odsevala živo govorico njihovega časa. In čeprav se je izreka že proti koncu Trubarjeve dobe spremenila, je pisava z l ostala, z branjem pa se je prenesla tudi v govor.
Posebno vlogo je elkanje dobilo v 19. stoletju, ko so predstavniki meščanstva predvidevali, da bo treba ob vstopu slovenščine v prostor javnega sporazumevanja poskrbeti, da se bo »jezik mesta, gradov, zbornic, uradov, pisarnic in gosposkih dvoran« kar se da razlikoval od tistega, ki se govori po »nizkih kmečkih kočah, med branjevkami in po umazanih družinskih izbicah«. Branja vešči meščani so tako želeli, da se jezik izgovarja, kakor ga pišemo, z »izreko po črki«, s čimer bi se višji sloj lahko razlikoval od nižjega. Kot statusni simbol je sredstvo vztrajalo še dolgo v 20. stoletje, tovrstno »hiperkorektnost« pa lahko opazimo še danes.
Čeprav se izgovorjava z l zaradi tega marsikomu zdi naravnejša, pa si poskusimo zapomniti, da ta pač ni pravilna, zato se jo velja izogibati. Še posebej, ko boste naslednjič obiskali kraje, kot so Štanjel, Črni Kal in Šmihel, kar pa je že tema za drugič.
***
»Plonk listek«
Za konec pa osvežimo še pravila, ki nam bodo pomagala pri pravilni izgovorjavi l-ja in dvoustničnega ṷ-ja.
Kdaj izgovarjamo črko l?
- L izgovarjamo v besedah, kjer se črka nahaja pred samoglasnikom, kot so na primer delo, vlak in naslednji.
- L vedno izgovarjamo tudi v prevzetih besedah, kot so na primer intelektualka, maksimalen in dental.
- Izgovarjamo ga v krajevnem prislovu dol, na primer vzemi dol, in v časovnem prislovu pol, na primer ura je pol petih, ter še v nekaterih besedah, na primer polotok, detel, predel, predal, čil, mil.
- Skoraj vedno pa ga izgovarjamo tudi v glasovnem sklopu ln, na primer igralnica, kopalnica, gorilnik.
Kdaj izgovarjamo dvoustnični ṷ?
- Dvoustnični ṷ izgovarjamo v večini besed in zlogov, kjer je l na koncu, kot so stoṷ, zmrzaṷ, igraṷci, piščaṷ, raheṷ, usaheṷ, poṷ (v pomenu količine: poṷ litra), poṷizdelek, navzdoṷ.
- Vedno ga izgovarjamo tudi v opisnih deležnikih za glagole moškega spola ednine, kot so na primer nosiṷ, tekeṷ, braṷ, videṷ, govoriṷ.
Kaj pa izjeme?
Seveda pri pravilu prihaja tudi do določenih izjem, na primer pri rodilnikih množine samostalnikov na -la in –lo (skala – skal, darilo – daril), izpeljankah samostalnikov na -la in -lo (skalnat, silno, darilce), pred obrazilom -mi v orodniku množine (z živalmi, s piščalmi) in v nekaterih besedah, ki so se v knjižnem jeziku uveljavile v novejšem času bodisi v vsakdanji, znanstveni ali pesniški rabi (glagolnik, sokol, hranilnica, letalski, oddelki, gasilski, izvršilni itd.).
Poleg tega slovenski jezik pozna tudi dvojnice (sel – seṷ, del – deṷ), pri katerih sta pravilni obe izgovorjavi in besede, ki jih izgovarjamo tako z l kot tudi z ṷ, vendar pa jim to spremeni pomen (drsaṷka – ženska, ki drsa, drsalka – drsalni čevelj; nosiṷci – ljudje, ki nosijo, nosilci – stebri).
***
V pomoč so nam bili viri:
Share this article
