Prisegate na superge, adidaske ali najkice?

Če si zaželimo mehurčkaste osvežitve, v lokalu pogosto naročimo radensko. Vsake toliko se za zajtrk prileže rogljič z nutelo, za vikend pa tudi jajca, ki jih najpreprosteje pripravimo na teflonu. Med razprodajami se marsikdo odpravi po nove superge, sproti pa opravimo nujne nakupe – nekaj tetrapakov soka, lučke za posladek, kalodont in viledo, na zalogi pa potrebujemo tudi kakšno žiletko.  

Se vam ob zgornjem zapisu poraja vprašanje, ali sem ob zapisu določenih blagovnih znamk pozabila na veliko začetnico? Morda pa tega niti ne opazite, saj smo nekatera lastna imena posvojili v tolikšni meri, da skorajda ne vemo več, da izhajajo iz imen blagovnih znamk. 

Ko ime blagovne znamke postane obče ime

Današnji blog temelji na spreminjanju stvarnih lastnih imen, torej imenovalnih prilastkov, v občna imena oziroma na spremembi imen blagovnih znamk v splošno prepoznano ime za vrsto izdelka. To pomeni, da gre v začetku naštetih primerih za lastna imena, ki so se po določenem času poobčnoimenila in se začela uporabljati kot generiki. To po navadi uspe tisti blagovni znamki, ki je bila prva ali vseprisotna na trgu, v redkih primerih pa tudi tistim, ki so bile izstopajoče močne, da so se prebile v našo podzavest.  

Obstaja namreč razlika med zapisom »Rad/a pijem radensko« in »Rad/a pijem Radensko«, saj v prvem primeru sporočamo, da radi pijemo katerokoli vodo z mehurčki (lahko je to Radenska, Jamnica …), v drugem primeru pa vodo z mehurčki blagovne znamke Radenska. 

Z malo ali z veliko? 

Izdelke tako vedno zapišemo z veliko začetnico, kadar imamo v mislih konkreten izdelek točno določene blagovne znamke. Pri prebiranju pa se moramo zavedati izjem, torej tistih blagovnih znamk, ki jih je uspelo, da so postale uradno poimenovanje določenih izdelkov in se z malo začetnico uvrstile v Slovar slovenskega knjižnega jezika. To so med drugim še vileda, napolitanka, mobitel, jogi, (sladoledna) lučka, selotejp in žiletka.

Kadar se pri zapisovanju imen (priljubljenih in splošno sprejetih) blagovnih znamk želite izogniti dvomu, ali bo bralec pravilno razbral, da imate v mislih točno določeno blagovno znamko (in ne zgolj vrsto izdelka), uporabite zapis OBČNO IME + STVARNO LASTNO IME, na primer »Rad/a pijem vodo z mehurčki Radenska« namesto »Rad/a pijem Radensko«. 

Še nekaj primerov v razmislek:

***

Za osvežitev: Razlika med občnimi besedami in stvarnimi lastnimi imeni 

Med občne besede sodijo:

• osebna občna imena: splošna poimenovanja bitij (človek, državljan, kmet, mačka, hudič …),
• zemljepisna občna imena: splošna poimenovanja zemljepisnih danosti (gora, reka, mesto, puščava …),
• stvarna občna imena: splošna poimenovanja predmetov (avto, športni copati, telefon, diploma …), snovi (voda, vino, čokolada …) in pojmov (ljubezen).

Pri občnih besedah gre za poimenovanje splošnega (vrsta oziroma skupina predmetov). 

Med stvarna lastna imena pa sodijo:

• naslovi revij, časopisov, knjig, filmov, skladb, spomenikov, prireditev in drugih umetniških stvaritev (Cosmopolitan, Delo, Desetnica, Gospodar prstanov, Labodje jezero, Zlata lisica …),
• imena ustanov, zavodov, podjetij, organizacij in blagovnih znamk (Karitas, Gimnazija Kranj, Mestna občina Ljubljana, Nalgesin, Radenska, Gillete …), 
• imena verskih skupnosti (Katoliška cerkev …),
• imena društev, strank, skupin (Ekologi brez meja, Delavska stranka Slovenije …),
• imena meddržavnih zvez (Organizacija združenih narodov …),
• imena posameznih vozil (Titanik, Orient Express …).

Stvarna lastna imena so lahko enobesedna ali večbesedna, vedno pa se zapišejo z veliko začetnico (pri večbesednih je z veliko le prva beseda, razen če gre tudi pri ostalih besedah za lastna imena, npr. Rdeči križ Slovenije). S stvarnimi lastnimi imeni natančneje določimo ime stvari, bitij in zemljepisnih danosti.

Similar posts