Danes sem naletela na zanimivo raziskavo, ki jo je izvedlo podjetje Bisnode, in sicer so v različnih državah raziskovali vpliv žensk na ekonomijo v državi, kjer živijo. V ta namen so tudi razvili kazalnik Bisnode Index of Womens Influence, ki je omogočil primerjavo v desetih različnih državah (indeks je natančneje razložen na povezavi zgoraj). Izsledki so za Slovenijo zanimivi:

-Švedinje imajo med vsemi vključenimi državami največji vpliv na domače gospodarstvo, Slovenke pa najnižji.
-Madžarska ima največji delež podjetij, ki jih vodijo/nadzorujejo ženske, medtem ko ima Slovenija najmanjši delež. Glede na dostopne podatke pri nas namreč le 9,4 % vseh podjetij vodijo/nadzorujejo ženske, kar je precej manj kot v drugih državah, kjer je povprečje 25,57 %.
-Povprečna donosnost slovenskih podjetij, ki jih vodijo ženske, je za 9 % višja od povprečja gospodarstva. Samo Švedska je pred Slovenijo.

To seveda ni edina raziskava, ki se dotika zastopanosti žensk v poslovnem okolju ali pa v odločevalskem okolju na splošno. Navkljub temu pa je slovenski javni prostor in diskurz dokaj razdvojen glede tega, ali je pametno, da na pomembna/vidna/odločevalska mesta »pridejo« ženske – zagovorniki vključenosti žensk v politiko in ekonomijo na najvišji ravni največkrat naletijo na površinske komentarje, da gre še za eno feministično neumnost. Zanimivo je, kako drugače so obravnavane sposobnosti, ko javnost primerja moške ali ženske – pri moških večinoma govorimo o vsebini (pa najsi se strinjamo ali ne), pri ženskah so prevečkrat dodani komentarji, ki nimajo nobene zveze z ocenjevanjem sposobnosti (»tigrasta oblačila«, frizure ipd.). Na odločevalskih mestih si želimo odločnih oseb, a ko ženska nekaj pove odločno, hitro dobi oznako, da je ali histerična ali pa preveč ambiciozna možača. Ko ženska deluje v tipično »moških« panogah, mora na poslovnih srečanjih vedno znova dokazovati, da je kompetenten sogovornik. Prevečkrat naletimo na mnenja, da so le moški tisti, ki imajo dovolj domišljije, da razmišljajo in v diskurz na različnih ravneh vnašajo nekaj novega, medtem ko je prispevek žensk v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicije preseči svoj okvir, izrazito moteč (parafraziranje citata znanega gospoda). In seveda lahko še naštevamo situacije, ki so krivične in kjer ne bi smelo biti prostora (ali tolerance) za diskriminacijo na osnovi spola. Veseli me, da so tudi pri nas močne pobude in projekti, da presežemo miselnost, da so sposobnosti opraviti neko delo domena enega ali drugega spola.

Slovensko okolje ima torej glede na raziskavo skupine Bisnode malo žensk na vplivnih položajih (če se primerjamo z drugimi državami), kar seveda vpliva na naše okolje, saj zanemarjamo pomemben segment za dodatno rast našega gospodarstva. Zakaj je na teh mestih tako malo žensk? Menim, da je nezanemarljiv faktor pomanjkanje vzora. Ker ni dovolj vidnih žensk na odločevalskih pozicijah, se posameznice težje odločijo, da se preizkusijo v vodstveni vlogi. Tipičen primer je iz smučarije: koliko slovenskih osnovnošolk je imelo pred Tino Maze željo osvojiti sam svetovni vrh smučanja? Verjetno govorimo o številki blizu 0. Kaj pa sedaj? Vse hočejo biti kot Tina in to se jim ne zdi nemogoče. Tukaj se vidi pomembnost vzornic.

Vidnost moramo graditi premišljeno in strateško, posameznice morajo zgraditi svojo osebno znamko. Pred letom dni sem na srečanju Odličnost managerk poslušala Mirello Visser, Nizozemko, uspešno poslovno žensko, ki je aktivna na področju vključevanja žensk na odločevalske pozicije. Visserjeva je v svojem govoru (preberete si lahko tudi njeno knjigo Female Leadership Paradox) povedala, da je v letih delovanja v poslovnem svetu opazila pomemben vzorec, ki se je ponavljal pri uspešnih ženskah, in sicer so bile za napredovanje po karierni lestvici ključne tri komponente: odlično delo, moč (ki jo posamezniku omogoča mreža) in gradnja osebne znamke – na spodnji sliki si lahko ogledate, koliko pozornosti moramo komponentam namenjati skozi napredovanje (vir: Mirella Visser, Female Leadership Paradox).

Ženske se skozi kariero preveč osredotočamo samo na perfekcionizem povezan z delovnimi nalogami in zanemarjamo strateški pristop pri gradnji svoje prepoznavnosti in mreže. Prevečkrat nasedamo mitu o meritokraciji, medtem ko moški kolegi pazijo, da svojo energijo usmerjajo tudi v drugi dve komponenti. In kje začeti? Kaj je prvi korak? Začnite javno izražati svoje mnenje, naj se vas sliši – ne samo osebno, ampak tudi javno.