Velikokrat slišimo, da so vrhunski športniki, tisti največji šampioni, posebni ljudje. Težko je razumeti zakaj, saj vsaj navzven delujejo človeško kot vsak drug. Sicer eni bolj in drugi manj, a vendarle je vsak izmed njih samo človek. S tem, ko sem bil na svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju v vlogi predstavnika za odnose z javnostmi Ilke Štuhec, sem te posebnosti izkusil tudi sam.

Svetovno prvenstvo. Že ime samo pove, da gre za poseben dogodek, za enega izmed vrhuncev sezone, za mnoge lahko tudi vrhunec kariere. Če dogodek pogledamo iz prizme odnosov z javnostmi, je na njem akreditiranih približno 1.500 novinarjev z vsega sveta. Televizije s pravicami za prenose alpskega smučanja, radiji, televizije brez pravic, spletni mediji, tiskani mediji … Vrsta je nepregledna in športniki se morajo tako rekoč na dnevni ravni soočati s številnimi vprašanji. Predstavniki za odnose z javnostmi moramo pri vsem tem oceniti in določiti, komu omogočiti pogovor. Zakaj, v kakšnem obsegu, kaj s tem »dobimo«. Obenem pa moramo paziti, da ne posegamo v pripravo športnika, tako fizično kot psihološko. Četudi zaradi oddaljenosti Švedske ni bilo ostalih deležnikov, ki bi lahko »zahtevali«, ali bolje rečeno pričakovali angažma vrhunskega športnika, je v zraku ves čas čutiti pričakovanje velikega dne. Dne, ko športnik stavi vse ali nič.

Na prvih dveh tekmah Ilka ni uspela priti do medalje. To nikakor ni bila katastrofa, saj se je medaljo najbolj izrazito pričakovalo na nedeljskem smuku. A kljub temu tudi slabši časi na treningih dvigujejo napetost in sejejo dvome v misli nas, laikov, ki smučanje spremljamo iz ciljne arene ali domačega naslonjača. V tednu do smuka je Ilka Štuhec določen čas namenila tudi novinarjem. In že na uradni novinarski konferenci, kjer so bili razumljivo poleg tujih zbrani tudi vsi slovenski novinarji, je pokazala, da gre za izjemno profesionalno športnico. Poleg tega pa dokazala, da je oseba, ki ni odklonilna, temveč družbo novinarjev sprejme odprtih rok in se ob tem preprosto zabava. Tako je po opravljenih intervjujih, ko bi lahko hitro ubežala iz medijskega centra, zbrala vse novinarje in z njimi naredila priljubljeni »selfie«. »Zakaj pa ne,« je bilo slišati. »Saj smo vsi tukaj zaradi smučanja in zato, ker to radi počnemo,« je dodala. Tudi takšne poteze ločijo vrhunske športnike od vrhunskih športnikov, ki so tudi veliki ljudje.

Bolj, ko se je približevala nedelja, vse več je bilo govoric o možnih razpletih smuka. O različnih scenarijih, kaj bi lahko Ilka dosegla. Spominjali smo se trenutkov iz St. Moritza, podoživljali tamkajšnjo zlato medaljo in po tihem upali, da do odličja prismučamo tudi tokrat. Saj veste, ko so športniki dobri, se hitro začne uporabljati prva oseba in postanemo dobri vsi. Ilka medtem ni delovala živčno, tudi v izjavah je bila zelo pomirjena. Veliko je bilo govora o spoznavanju proge, iskanju občutkov in podobnih stvareh. A vendar, ko pride dan, mora biti vse na mestu.

Tudi po nedeljskem ogledu proge je sledila podobna zgodba. Vse je delovalo, kot da slovenska šampionka točno ve, kaj počne. Da so dvomi odveč in jo lahko samo z veseljem pričakujemo v cilju. Obenem razmišljamo o tem, kaj se zgodi v primeru, če ne bo medalje. Če smo storili kaj narobe, zakaj je do tega prišlo. V vrtincu razmišljanja je na startu smuka Ilka Štuhec. Mirna, osredotočena, odločena. Mislim, da je razplet znan vsem.

Ko vsak v eni minuti smučanja dobi potrditev svojega dela

Veselje, občutek izpolnjene naloge, dobro opravljenega dela s strani vseh v ekipi, občutek potrditve, da je Ilka znova svetovna prvakinja, so se vsaj z mojega vidika prepletali v mislih članov ekipe. Kljub temu, da časa za proslavljanje resnično ni dovolj, so obrazne poteze in očitna sreča dovolj. Vrhunski športnik mora biti namreč obdan z ekipo, ki poskrbi, da vse poteka brez težav in da se lahko športnik posveti temu, kar je zares pomembno. Glavno merilo še vedno ostaja končni rezultat, ostalo se (pre)hitro pozabi.

Zanimivo je tudi, kako povezani smo postali ostali, ki smo bili prisotni v Aareju. V roku nekaj minut se objemamo z novinarji, predstavniki Slovenske smučarske zveze, Mednarodne smučarske organizacije, ostalimi predstavniki za odnose za javnostmi v ciljni areni. In vsi z neverjetno iskrenostjo privoščijo Slovenki. Kot da bi po tihem vsi navijali zanjo, le da tega ne smejo izreči naglas. Slovenski novinarji, ki so do takrat teden dni neomajno poročali iz Aareja, se zdijo, kot da so dobili tudi oni potrditev svojega dela. Da so tudi oni dočakali tisto, zaradi česar so prišli. Sledi skoraj uro in pol dolga pot mimo vseh medijev, za tem novinarska konferenca in kmalu je čas že za uradno podelitev medalj, pa znova serija gostovanj v televizijskih studiih.

Na trenutke se zdi, da si vsak prisotni prisvaja delček zlatega odličja. Skozi celoten teden, ki smo ga preživeli na Švedskem, je Ilka Štuhec vnovič pokazala, da ima občutek za soljudi, da zaupa tistim, s katerimi dela, da ima jasen cilj ter da je oseba z jasnim ciljem in potjo do njega. Tudi, če se pojavijo dvomi, nesigurnost s strani ostalih, je to ne gane. Ima svojo zmagovalno pot do cilja, tako dobesedno kot v prenesenem pomenu, in te se drži.  Kot rečeno v uvodu – vrhunski športniki, tisti pravi šampioni, ki povežejo vso državo, so posebni ljudje. In Ilka to posebnost odraža v zlatem sijaju. Je vrhunska športnica in s svojimi dejanji vzornica na belih strminah ter izven njih.

Zato ne dvomim, da ima ob zadnji nesreči v svojih mislih že nov cilj. Četudi se običajnemu smrtniku zdi preveč oddaljen ali nedosegljiv, da bi o njem sploh razmišljal.