Pred nami so nove tekme slovenske košarkarske reprezentance in kot smo že vajeni, smo znova priča tudi odpovedim nekaterih ključnih košarkarjev. Če smo se skoraj natanko leto nazaj veselili največjega uspeha slovenske košarke in bili dobesedno nepremagljivi, smo danes kar nekaj stopničk nižje. In zdaj do izraza prihajajo tudi frustracije, ki (pre)pogosto privedejo tudi do nepremišljenega komuniciranja, to pa ima lahko dolgoročne posledice.

Ob vsakem zboru reprezentance veliko poslušamo o razlogih za odpovedi, ki so bolj ali manj (ne)upravičeni, oziroma je njihova opravičljivost stvar subjektivne presoje. Na nekaj pa vendarle lahko glavni akterji  vplivajo. In sicer kako javnosti predstaviti odpoved najboljših košarkarjev in kako vzajemno, torej v sodelovanju med igralcem, zvezo in trenerjem, obdržati ugled tako posameznikov kot zveze. Žal je v zadnjem primeru prišlo do situacije, ko ne igralec in ne zveza nista reagirala ustrezno. Eni so dovolili, da govorijo vroče glave, drugi pa so bili enostavno tiho. In s tem so ustvarili javno debato, ki ni koristila nikomur.

Govorim seveda o primeru odpovedi nastopa Luke Dončića, ki se je odločil, da se posveti pripravam za svojo prvo sezono v ligi NBA. Glede na superzvezdniški status igralca in temu primerno zainteresiranost javnosti in medijev, je običajno, da vsaka njegova izjava ali izjava povezana z njim prinese veliko odmevnost. Tudi zato je treba biti na to pripravljen in usklajen. Če gremo po vrsti: selektor Trifunović je na predstavitvi reprezentance dejal, da Dončić ne bo nastopil, a da ne pozna njegovega razloga, saj je igralec nedosegljiv za telefonske klice in komunicira le po SMS sporočilih. Ta razlaga sama po sebi ni sporna, če je ne bi generalni sekretar Košarkarske zveze Slovenije Radoslav Nesterović kasneje podkrepil z nekaj »sočnimi« izjavami o tem, da mora Dončić, zdaj ko je v NBA, odrasti, da se ne sme več skrivati za agenti, klubom, mamo, in tudi, da je utrujenost izgovor, saj v NBA takšen ne bo zdržal niti 30 tekem. S takšno izjavo, ki je rezultat jeze zaradi številnih odpovedi, je Nesterović razburkal javnost in sporočil, da odnosi v reprezentanci še zdaleč niso na šampionski ravni. Odziv javnost je bil po pričakovanjih buren, zanimivo pa je, da je le malo medijev stopilo v bran Dončiću.

Ta se na drugi strani dolgo ni odzval na očitke in pustil, da njegovo odločitev obračajo v vse mogoče smeri. Obenem še vedno ni podal razloga za svojo neudeležbo v reprezentančni akciji oziroma je v javnosti prevladalo mnenje, da je neodziven in s KZS-jem ne želi komunicirati. In tu gre za igranje za državno reprezentanco, zato osebni telefonski klic nikakor ni preveliko pričakovanje selektorja. Ko je po nekaj dneh Dončić na Twitterju objavil zapis, s katerim je podprl reprezentante, je bil to njegov prvi odziv. Medtem je debata že zavrela in je bilo tovrstno sporočilo (še vedno zelo dobrodošlo predvsem za člane reprezentance) bolj gašenje požara, ki že sam po sebi jenja. Z drugimi besedami: škoda tako eni kot drugi strani je bila narejena.

Tako KZS oziroma njen generalni sekretar kot tudi Luka Dončić v tem primeru nista ravno komunicirala kot gospoda. Namesto pogovora za zaprtimi vrati in usklajenega nastopa v javnosti so se zatekli k obračunavanju v medijih in iskanje krivca predali sleherniku. To ne koristi nobeni strani, poleg tega meče slabo luč na slovensko košarko in moti priprave na dve ključni tekmi za nastop na svetovnem prvenstvu. Če pogledamo še širše, kvari ugled in manjša priljubljenost košarke v Sloveniji, za dvig katere si nenazadnje močno prizadeva tudi KZS. Škoda, da to pokvari nepripravljenost na komuniciranje in nekaj nepremišljenih izjav.

Z odkritim dialogom in usklajenim nastopom bi vsi vpleteni zadržali svoj ugled, predvsem pa bi reprezentanca še vedno vsaj navzven delovala enotno. Jasno izraženo stališče glede (ne)igranja Dončića in nekaj spodbudnih ter razumevajočih besed v razočaranem tonu kot odgovor KZS-ja bi zadevo obrnilo v pozitivno ali vsaj nevtralno smer. Nenazadnje verjamem, da Dončića in njegovo ne igranje lahko razume vsak. A bi to moral tudi Dončić sam predstaviti drugače. Tako pa smo bili priča zapisom in zgodbam o propadu reprezentance v manj kot letu po osvojitvi evropskega vrha, komentarjem, da nikoli več ne bo zaigral za reprezentanco, da je pozabil na Slovenijo, da so ga ZDA spremenile.

Zavedati se je treba, da lahko nenačrtovano komuniciranje v primeru odpovedi tako pomembnega igralca pomeni širšo škodo kot le v rezultatskem smislu. S kvalifikacijami za svetovno prvenstvo se namreč zgodba nikakor ne zaključi. Dončića, Prepeliča, Blažiča, Nikolića in vse mlade košarkarje bomo v prihodnosti še kako želeli gledati v reprezentančnem dresu. Za njihovo dobro počutje in željo po igranju v državnem dresu pa moramo biti pozorni tudi pri vsakem intervjuju in izjavi. Morda celo pri pogovoru v vaškem lokalu.