15. junija 2005 se je šest predstavnic ameriškega podjetja Mary Kay pripeljalo s svojimi roza limuzinami do ameriške prestolnice. Kongres je takrat razpravljal, ali naj obnovi zakon o nasilju nad ženskami, s čimer bi odobrili več kot 500 milijonov dolarjev dodatnih zveznih sredstev za boj proti nasilju v družini, spolnemu napadu in zalezovanju. Predstavnice podjetja Mary Kay so zakonodajalce prepričevale o pomembnosti obnovitve zakona in skupaj z zagovorništvom nekaj deset drugih skupin so se njihova prizadevanja obrestovala: predsednik George W. Bush je januarja 2006 zakon ponovno podpisal.

Če pustimo limuzine Mary Kay ob strani, ima lobiranje slab sloves. Pogosto se ga napačno razlaga ali kritizira kot podkupovanje, kar pa ni. Z lobiranjem ni nič narobe. Gre za prakso, ki jo izvajajo posamezniki ali organizacije, ko jih najame določena interesna skupina – od korporacij in zasebnih podjetij do neprofitnih organizacij in sindikatov – da zastopajo njihove interese; običajno poskušajo vlado prepričati, da sprejme zakonodajo, ki je zanje ugodna.

Težave nastanejo, če lobiranje postane mehanizem za močne skupine, ki vplivajo na zakone in predpise na račun javnega interesa. Lobiranje namreč vpliva na vse, saj se ukrepi vlade ne nanašajo le na določene posameznike; vsi zakoni veljajo za vse državljane.

To dejstvo pa dodatno legitimira proces lobiranja v nasprotju s podkupovanjem. Podkupovanje (poleg tega, da je nelegalno) predstavlja favoriziranje posameznika ali skupine, lobiranje (ki je legalno) pa ne pomeni posebne obravnave. Lobiranje ima izobraževalno funkcijo, saj zakonodajalci nimajo vseh informacij, lobisti pa imajo sredstva in interes, da priskrbijo najnovejše raziskave, analize in podatke, na podlagi katerih odločevalci lahko sprejmejo (ali pa ne sprejmejo) obravnavani zakon. Politične odločitve, sprejete z najboljšimi možnimi informacijami, so koristne tako za lobistične skupine kot za volivce na splošno.

V Evropi podjetja letno porabijo med 750 in 1 milijardo EUR za lobiranje v Evropski uniji. Sedemdeset odstotkov teh evropskih lobistov predstavlja poslovne interese, medtem ko jih le 10 odstotkov dela za družbena vprašanja. Podobno je v ZDA. Samo leta 2006 so ameriška podjetja za zvezno lobiranje porabila rekordnih 2,6 milijarde dolarjev. Medtem pa so v celotnem obdobju od 1998 do 2004 neprofitne organizacije za zvezno lobiranje porabile le 222 milijonov dolarjev.

Vendar ni nujno, da je korporativno lobiranje vedno samo-interesno. Nekatera podjetja, kot je Mary Kay, se angažirajo in vlagajo trud v družbeno dobro. Tradicionalno so bile neprofitne organizacije tiste, ki so spodbujale socialna vprašanja. Vendar so korporacije s svojimi skrbno načrtovanimi mrežami, neomejenimi sredstvi in sposobnostjo vplivanja pogosto bolj sposobne, da zagovarjajo zaustavitev nasilja v družini, izboljšanje varnosti na cestah, preprečevanje podnebnih sprememb, spodbujanje gospodarskega razvoja in druge pomembne družbene teme.

Povezovanje lobiranja in družbene odgovornosti

V zadnjih 50 letih se je družbena odgovornost podjetij bolj ukvarjala s splošnimi družbenimi vprašanji kot s povezovanjem poslovnih ciljev z družbenimi potrebami. V zadnjih nekaj letih pa družbena odgovornost podjetij doživlja intenzivno preobrazbo. V preteklosti so se podjetja večinoma lotevala družbeno odgovornih pobud, da bi ublažila vpliv svojih poslovnih dejavnosti ali popravila svoj ugled. Danes pa vse bolj zavzemajo proaktivno držo, saj izboljšanje odnosov med podjetji in družbo vidijo kot novo priložnost za inovacije in konkurenčno prednost.

Številne korporacije pustijo za seboj velik odtis. Uspešno lobiranje za družbeno dobro lahko recimo zmanjša negativne vplive izdelkov in storitev na okolje oziroma ustvarja nove izdelke in storitve, katerih sama zasnova zmanjšuje odtis podjetja. Ko je globalno segrevanje postalo glavna okoljska skrb, je na primer B&Q, največji trgovec na drobno za dom in vrtove v Evropi, že prodajal več energetsko učinkovitih izdelkov in sodeloval z dobavitelji, da bi potrošnikom omogočil dostop do okolju prijaznejših izdelkov. Podjetje je ocenilo, da bi Združeno kraljestvo lahko zmanjšalo do 6 milijonov ton emisij ogljika in prihranilo 825 milijonov dolarjev pri računih za energijo, če bi vsa gospodinjstva uporabljala energetsko učinkovito izolacijo, ki jo prodajajo v svojih trgovinah. Tako je leta 2002 organiziral kampanjo lobiranja za izključitev DDV-ja za izdelke za energetsko učinkovitost, kot so izolacija, plašči rezervoarjev za toplo vodo in varčne žarnice in pozval potrošnike, naj sodelujejo v kampanji.

Če želijo podjetja narediti več dobrega, morajo svojo družbeno odgovornost preusmeriti na področja, ki so najbolj skladna z njihovo vizijo in poslanstvom.

Še bolj inovativna pa so in bodo podjetja, ki lobiranje uporabljajo zato, da ustvarijo nove standarde za celotno branžo. Podjetja, ki si prizadevajo za izboljšanje standardov, si lahko ustvarijo konkurenčno prednost in varnejše, okolju in porabniku prijaznejše izdelke ter storitve.

Ustvarjanje razmer za delovno okolje

Lobiranje za družbeno dobro je lahko usmerjeno tudi na družbene razmere, ki vplivajo na delovno okolje organizacij. Tovrstno lobiranje ima največjo strateško vrednost za podjetja. Na primer, kakovost šolskih sistemov vpliva na to, da ima podjetje možnost zaposliti dobro izobražene delavce.

Levi Strauss je s podobnim principom izboljšal tako skupnost, v kateri je prisoten, kot lastno poslovanje. Ko je vlada ZDA nameravala ukiniti brezcarinski uvoz blaga iz Gvatemale zaradi tamkajšnje neustrezne delovne zakonodaje, je Levi’s poslal svojo delegacijo na gvatemalsko ministrstvo za delo. Namesto da bi lobirali pri ameriški vladi, so napadli temeljni vzrok problema: ohlapno delovno zakonodajo gvatemalske vlade. Kot odgovor je Gvatemala sprejela sveženj strožje delovne zakonodaje in zato še naprej uživa zaščiten trgovinski status z ZDA ter trguje brez plačila dajatev.

Evropa v prednosti, a še vedno počasi

Čeprav je lobiranje močno orodje za spodbujanje družbene odgovornosti, pa ga večina podjetij na ta način še vedno premalo uporablja. Kot kažejo nedavna poročila SustainAbility in AccountAbility, je Evropa zaenkrat pred ostalimi, vendar tudi tu še vedno v večji meri govorimo o tem, kaj je odgovorno (transparentno in etično) in neodgovorno lobiranje, namesto da bi spodbujali in razvijali proaktivno lobiranje za družbeno dobro.

Slednje ponuja popolnoma drugačen pristop h gradnji odnosov z vladnimi deležniki in to prek skupnih družbenih ciljev. Namesto zgolj sodelovanja s politiki pri prerezu traku in finančnih donacij lobiranje za družbeno dobro zahteva veliko bolj vsebinsko obliko sodelovanja. Levi’s je primer tega. Zaradi njegovih prizadevanj v Gvatemali vlada ZDA zdaj dojema podjetje kot vodilno v industriji in prihaja k Levi Straussu, da bi razpravljala o vprašanjih trgovine s tekstilom.

Nepogrešljivo za pospešek v razvoju lobiranja za družbeno dobro je tudi to, da bi morale korporacije vzpostaviti tesnejše odnose z neprofitnimi organizacijami. Ena od težav je, da podjetja preprosto donirajo denar in nato prepustijo reševanje problemov neprofitnim organizacijam. Ta pokroviteljska – ne partnerska – drža je toliko bolj izpostavljena tedaj, ko gre za generična družbena vprašanja, ki niso povezana s poslovnimi aktivnostmi podjetja.

Izraz “lobist” sega v čase, ko so se ljudje zadrževali v lobijih in čakali, da bodo dobili čas z zakonodajalci, ki so se odpravljali na glasovanje.

Končni cilj?

Dodajanje orodja lobiranja za družbeno dobro zahteva upiranje dvema reakcijama: eni do kritikov, ki verjamejo, da je korporativno lobiranje v kakršni koli obliki slabo za družbo, in drugi do menedžerjev podjetij, ki lobirajo zgolj za obrambo statusa quo. Oba primera pomenita zamujene priložnosti za podjetja, da ustvarijo izjemno družbeno vrednost in poslovne koristi, da izkoristijo svoje resnično strokovno znanje in naravne prednosti ter zgradijo bolj aktivne, dvosmerne odnose z oblikovalci politik in neprofitnimi organizacijami. Podjetja, ki so naredila še korak naprej od odgovornega lobiranja k lobiranju za družbena vprašanja, ki so zanje pomembna, izvajajo eno najmočnejših oblik družbene odgovornosti podjetij.

*Originalen članek je bil objavljen v aprilski številki revije MQ.